Mentorica: Andreja Jelen Mernik

Naše žene in matere že vrsto let obiskujejo bralni študijski krožek. Vsak četrtkov večer je rezerviran za to. Neodložljivo rezerviran! Mi pa smo se po malem muzali in norčevali iz tega, saj smo na njihove krožke gledali kot na izgovor za babji klepet, ki so mu DALE samo malo imenitnejše ime. Če bi brale ljubezenske romane, bi morda še verjeli, ampak baje so brale pesmi. Dajte no, kdo pa bere pesmi … In baje so lahko cele ure razpravljale o eni sami pesmi … Verjeli bi, da lahko razpravljajo o sosedi, o novi obleki, o kakšnem receptu za pito, ampak o pesmi, tega pa nismo verjeli. Prišla je korona, prepoved druženja, delo od doma. Naše ženske so se ob četrtkih preselile za računalnike in nadaljevale svoje dolge klepete. Potem pa je prišlo njihovo provokativno vabilo na bralni študijski krožek. To je bil čas, ko ob večerih doma nismo imeli kaj početi in smo se doma že vsi naveličali drug drugega, zato smo si rekli: »Pa se dajmo še mi dobiti na zumu in malo pokrožkati«. Tako se je začelo. Ko smo se prvič slišali, nismo vedeli, kako bo to izgledalo, vsi pa smo bili prepričani, da pesmi zagotovo ne bomo brali. Pa smo jih. Prvič samo eno, a smo o njej razpravljali do polnoči. Ko smo se dobili čez en teden, je mentorica pripravila novo pesem, a mi smo se vrnili k tisti pesmi iz prvega srečanja. Vsi smo namreč med tednom še naprej razmišljali o njej, prihajali do novih pogledov, se spraševali o moškem egu in o krizi srednjih let. Z isto pesmijo smo potem nadaljevali še na tretjem srečanju. Takrat pa so se celo naše žene, redne bralke poezije, začele spraševati, če je možno o eni sami pesmi razpravljati tri tedne. Tako je nastal naš krožek. Več na: Življenje je edina prava pesem.