V šk OD VZNIKA DO EVRA se zbira okoli 15 lastnikov gozdov iz občine Radeče, Laškega in Zagorja že vse od leta 2004 dalje, predvsem v jesensko zimskem času. So različne starosti, kmetje in polkmetje in imajo različne ravni formalno priznanega znanja. Delujejo pod okriljem Andragoškega centra Slovenije in Zavoda za gozdove Slovenije ter so člani Društva mirenske doline oz. Zveze lastnikov gozdov. 

Ne bojijo se iskati novih znanj. Ideje in izkušnje se med seboj brusijo. Iščejo ideje in poti do vnovčenja  svojega lastništva nad gozdnim prostorom. Ne odmerka, ne subvencije, ki jim ga bo dal tujec pod pogojem, da izpolnijo zapletena pravila, temveč pošteno prislužen denar – kot vedno doslej. Spoznavajo, da danes ni več glavno, kako hitro izdelati hlod in ga dobro prodati, temveč, kako bodo  znali svoje posebno drevo, stezo skozi gozd, poseben razgled, izvir vode ali tišino in šelestenje listov vtkati v razvojne cilje okoljskih, podeželskih programov. Vedo, da le eno posebno drevo, ali ena posebna steza ne more roditi nove dodane vrednosti. Vedo, da je posameznik premalo. Zato morajo najti skupne rešitve, takšne, ki bodo sprejemljive vsem lastnikom določenega prostora. Ker le oni sami dodobra poznajo svoj prostor, je prav, da znajo samozavestno povedati, kaj želijo od služb, ki delujejo v njihovem imenu. Prepogosto smo priče, da so javni centri le vir denarja za zaposlene. Ker je lastnik gozda oz. kmet, tisti, ki ureja večino slovenskega okolja, mu kot takšnemu gre ves posluh države.

Slovensko podeželje je doživelo že veliko razočaranj. Zato ljudje želijo stati drug ob drugem in ob medsebojni povezanosti najti pravi partnerski odnos, tako pa hoditi po poti, ki nam daje in kateri tudi sami lahko trajnostno dajejo. Načrt za leto 2010 je obsežen, brez velikih besed so se ga tudi lotili.

je v predstavitvi krožka zapisal njihov mentor, Jože Prah

Ekskurzija v gozd

Krožek se je podal v Brezovo reber. Kaj je vznik? Začetek življenja novega drevesa. Le del od stotine semen, ki jih odvrže drevo, vzklije. In le del klic uspe zrasti v mladike. Iz mladik zopet le manjši del uspe prerasti razvojne faze gozda vse do odraslega drevesa. To je lahko krivenčasto, grčasto, polno poškodb, ki jih povzročijo veter, žled, suša, žuželke. Ali lahko lastnik gozda od gozda pridobi dohodek? Da, vendar nizkega, v zelo nevarnih okoliščinah in z veliko modrosti. Gozd je simbol bogastva življenja, a vnovčiti je zaenkrat mogoče le les. Ta doseže višjo ceno, če je kakovosten. Veliko znanja je potrebnega (in ga mnogi res imajo), kako klico vzgojiti v leporaslo in zdravo drevo, pri čemer seveda življenjska doba lastnika gozda in drevesa nista primerljivi.

Ste ob svojem sprehodu po gozdu kdaj pomislili, da hodite po lastnini nekoga? Vam je pršlo na misel, da so današnji gozdovi plod razmišljanja, ravnanja in režimov, v katerih so živeli naši dedje? Ali pa to, da bodo drevesa in gozd, za katerega si prizadevajo gozdarji skupaj z lastniki danes, vir blaginje (šele) našim vnukom. To pomembno sporočilo trajnosti nam sporoča sličica radovednih in delovnih krožkarjev, ki jih vodi inž. Jože Prah.

Nekateri krožki obiščejo ACS. Med nami so bili udeleženci krožka Brazde s trmuna (jih berete?), obiskala nas je tudi skupina iz Zasavja. V upanju, da ti obiski dejansko razširijo obzorje in umestijo posamezne krožke v mrežo, ki v Sloveniji deluje že petnajst (!) let. Prilagamo sliko, iz katere sije naboj radovednosti in pozitivne klime. To je tisto, kar nas v krožkih tudi zares žene.

Ena najbolj vztrajnih skupin, ki jih na temo GOZD vodi na področju Radeč, Svibnega in okolice TVU nagrajenec, gozdar JOŽE PRAH, nas nagovarja s slikami, ki nosijo številna sporočila. Učiti se je torej očitno mogoče tudi zunaj, na odprtem in to zelo praktične zadeve. Naj dodam, da takoimenovane praktične zadeve niso brez globljena sporočila - čemu bi se danes učil, da bi sadove tvojega znanja in truda žel nekdo v odmaknjeni prihodnosti, ki ga niti ne poznaš? S sliko in komentarjem torej izzivamo k razmisleku, za koga in čemu se učimo? Za višji status ali upanje, da bo status prinesel tudi večjo plačo? Da bi zadovoljili pričakovanja staršev in učiteljev? Za boljši razgled po pestrosti življenja? Ali za nekaj malega lastne koristi in predvsem za skupno dobro kot možje na sliki? Študijski krožek OD VZNIKA DO EVRA si dovolimo imenovati primer dobre prakse trajnostnega razvoja. Ker je tudi zgled učenja v študijskih krožkih, vam ga ponujamo v rubriki Primeri dobre prakse.