Začetki študijskih krožkov segajo na prelom devetnajstega v dvajseto stoletje. Najdemo jih v Združenih državah Amerike, v Angliji, tudi drugod po Evropi, Švedska pa ostaja njihova "matica". Oscar Olsson, je leta 1902 ustanovil prvi študijski krožek v Lundu na Švedskem. V boju z revščino so nastajale spontane skupine, kjer so se učili drug od drugega, da bi preživeli oziroma skupaj reševalii konkretne probleme. Učenje je bilo torej tesno povezano z razvojem in je prinašalo neposredne koristi, zato so postajali študijski krožki čedalje bolj priznani in jih je oblast vse bolj finančno podpirala. V šestdesetih in sedemdesetih letih so se razmahnili v v družbena gibanja, ki pa so na prehodu v 21. stoletje šibkejša.

V Slovenijo so bili krožki vpeljani v devetdesetih letih pod okriljem Andragoškega centra Slovenije. Po desetih letih je število krožkov naraslo z 32 na 230, po dvajsetih letih pa na približno 300 letno. Struktura udeležencev se je ustalila, spremenile pa so se vsebine, ki so med ljudmi zbudile največ pozornosti: iz pretežno ročnih del je težišče prešlo na dediščino v širšem smislu, v osebni razvoj ter po letu 2010 v zelena delovna mesta. Široka je paleta objav na različnih ravneh - njihov pregled lahko najdete v v rubriki Objave.

Študijske krožke ponujajo ljudske univerze, zasebniki, nevladne organizacije in drugi (npr. javni zavodi). Mentorji so steber delovanja študijskih krožkov, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje pa stabilen prevladujoči financer njihovega učenja. Vse več občin prepoznava študijske krožke kot vredne sofinanciranja, nekatere so krožke in/ali mentorje tudi nagradile (Koper-Piran-Izola, Šenčur pri Kranju, Domžale, Radeče, ...).