Kaj naj bi naredila kreativna novinarka, ko si ustvari dom na podeželju, stran od izzivov polnega mestnega vrveža? Če ima srečo, najde zaposlitev v splošno-izobraževalni knjižnici, v kateri jo čaka tisoč priložnosti za delo z ljudmi in za ljudi. Taka srečna priložnost je za Marino Hrs Mestna knjižnica Izola. Že kmalu po zaposlitvi se je navdušila za programe neformalnega izobraževanja, se zanje izobraževala in jih zdaj - kot direktorica - uspešno uvaja v redno delovanje svoje ustanove. V prostorih knjižnice delujejo študijski krožki, borza znanja, središče za samostojno učenje, rojeva pa se tudi center vseživljenjskega učenja. Vse te oblike je odprla tudi za deprivilegirane - ostarele, slabovidne, dolgotrajno bolne in invalide, pa tudi za druge ciljne skupine s posebnimi potrebami - za družine, otroke, turiste, hotelske goste … Prireja predavanja, razstave, ustvarja razstavne zbirke in nenehno prisluškuje novim zamislim. Kljub zahtevnim nalogam direktorice je tudi sama mentorica in vodja študijskih krožkov Branje na domu ostarelim in slabovidnim, Izposoja knjižničnega gradiva na dom za posebne primere, Beremo s starši in Intelektualna samoobramba. Spoznala je prednosti povezovanja knjižnice z lokalnim okoljem, zato ga z inovativnimi ukrepi tudi sama spodbuja: ob selitvi v nove prostore je povabila občane v živo verigo; mlado in staro je sodelovalo pri prenosu knjig in se tako seznanilo z novo lokacijo, marsikoga pa je živi stik s knjigami navdušil za branje in obisk knjižnice! Povezanost z okoljem utrjuje tudi na večerih zanimivih Izolanov, na katere vabi tudi predstavnike medijev, ki o srečanjih z ljudmi, ki dajejo pečat mestu, tudi redno poročajo. Lokalnim umetnikom in drugim oblikovalcem omogoča razstavljanje, ustvarja pa tudi stalno, etnografsko in likovno zanimivo zbirko otroških igrač, ki že zdaj žlahtnijo knjižnično okolje.