Odziv na koronavirus v njegovem pomladnem valu pandemije je zbran v fotoknjigi oziroma raziskovalni fotoreportaži. V njej skupina omogoči refleksijo lastnega delovanja in učljivosti in poimenuje svoj »svet« »Sodelovanija«. Želijo ga ohraniti v pogojih, ko se sodelovaje v njegovi fizični obliki bistveno spreminja. Prepreke v obliki mask, prozornih zaslomb in povečane razdalje so nujne, da si ne izmenjavamo izdihanega zraka, kar pa ne pomeni, da misel g. Edvarda Kovača »Sreča je v srečanju« ne velja več. Knjigosnedke pravijo, da se je najprej utemeljeno spomniti svojih odlik in jih razvijati dalje, čemur sledi nuja nadaljnje izmenjave koristnih informacij (o COVID-u), začinjenih s humorjem. Ne gre namreč za poraz, ampak za preobrazbo, kar narava izraža še zlasti spomladi in jeseni, v svojem hitenju pa smo jo (pre)pogosto pozabili opaziti. Knjigosnedke se ne vidijo le v vlogi večopravilnosti, ampak so vir idej, na primer o tem, kako urediti bralni kotiček, kako knjige pospraviti, kako jih povezati s tehnologijo. Želijo ohraniti možnost podelitve sebe drugim, kar ilustrirajo z velikonočno čestitko in srečanjem na prostem, kjer je mogoč pogovor tudi ob veliki razdalji. Svojo inovativno pot skozi trnje pandemije zato zaključijo s skupnim imenovalcem: potrebo po širokem obzorju, živi besedi in živem pogledu.