»Tu sta se dobro ujela strokovno znanje naših mentoric z bogatimi izkušnjami članic. Pritegnile so pozornost cele Šaleške doline. Obisk v parkih se je močno povečal.«

Če se ozremo po bogatih sadovih učenja in dela v študijskih krožkih velenjske Univerze za tretje življenjsko obdobje, lahko brez zadržkov ugotovimo, da življenjski utrip Velenja in Šaleške doline brez njihovega prispevka ne bi bil tak, kot je zdaj. Požrtvovalne članice, odločene, da naredijo nekaj dobrega za svoj kraj, ima tudi Študijski krožek Graščinski parki Šaleške doline, ki deluje pod mentorstvom Nataše Dolejši in strokovnim vodstvom Barbare Pajk. Sprva je bilo videti, da bo to neke vrste zgodovinski krožek, saj je marsikateri park, ki so ga preučevale, že uničen, drevje v drevoredih in nasadih je odmrlo..., a spoznale so -- kot je zapisala Marija, da »brez preteklosti ni sedanjosti in slednja je stopnica v prihodnost!« Zato so se odločile, da bodo vse, kar so odkrile s preučevanjem starih listin, brskanjem po knjigah, obiskovanjem parkov v vseh letnih časih in kar so slišale od pripovedovalcev, sporočile svojim vnukom v lepo oblikovani brošuri, ki bo hkrati tudi vodnik po nekdaj skrbno negovanih poteh. Zbrale so bogato slikovno gradivo, tako iz obdobja med svetovnima vojnama kot iz sedanjosti, in niso pozabile dodati povsem osebnih zapisov o občutkih, ki so se jim porodili ob obisku parka. Zbrale so tudi strokovne podatke o rastlinah, ki še vedno rastejo v parkih in vrtovih v občinah Velenje (Graščina Gorica, Vila Herberstein, Velenjski grad) in Šoštanj (dvorec Gutenbichl, Vila Široko), in knjižica je bila nared! Predstavile so jo javnosti. Po predstavitvi jih večkrat pokliče kakšen občan, ki opazi v parkih spremembo, ter jih povpraša za mnenje; po nasvete prihajajo tudi ljudje, ki si sami urejajo vrt. Skrb za drevje in drugo rastlinje skušajo privzgojiti tudi mladim. Šolsko mladino so povabile na slovesnost, na kateri so posadile lipo v krajevni skupnosti Gorica, kjer je začelo najmogočnejše drevo odmirati, ker je vanj udarila strela. Otroci so mladico zalili, staro lipo pa so odrasli zaščitili s premazom. Za promocijo parkovne kulture so pripravili tudi lutkovni film. Drugi odmevni prispevek članic krožka je bilo urejanje zapuščine šoštanjskega vrtnarja Alojza Kojca. Takoj, ko so bile z dragoceno zbirko seznanjene, so se odločile, da jo predstavijo javnosti. Lotile so se popisa orodij, knjig in raziskovalnih pripomočkov ter ugotovile, da gre za najbogatejšo vrtnarsko zbirko v Sloveniji, nekateri strokovnjaki pa se celo sprašujejo, če ni kar med najlepšimi v Evropi.