To je knjiga haikujev s krhko in čudovito poezijo, ki povezuje posameznikovo notranjost (ozračje, čustvo, misel) in naravo. V Knjigi zbrane haikuje so napisali stari ljudje. Zato nas vodijo skozi skrivna vrata modrosti, sledijo tajnim potem in odstirajo tančice nezavednega s pripovedmi o duši, o tem, kje prebiva sreča, kam gredo ptice jeseni, kako se čuti domoljubje.

V pesmih nagovarjajo prijatelje, dobre ljudi in celo tiste, ki nikogar nimajo. Nizajo univerzalna spoznanja, kot je potreba po bližini in miru, želja po osebni povezanosti z nekom, potrditev, da obstaja notranji jaz - duša, s katero se pogovarjaš, deliš skrb ali veselje, ki simbolno prihaja z glasom harmonike. Sporočajo, da ima vsak svojega učitelja in da so pomembne tako preizkušnje, na primer spomin na mraz in revščino bosih otrok kot užitki kot so jesenske barve, glas ptic in prazniki, ki jih danes ni več. Star človek nam ima veliko povedati, četudi morda pa le tiho čaka, da bi bil opažen in upoštevan, ne pa prezrt v svoji majhnosti »proti volkovom«. V tej Knjigi, pisano z veliko, ker je to njen naslov, se v obliki študijskega krožka celo demenci upira z »ljubeznijo, prijaznostjo in vztrajnostjo« ter nas uči tega, kaj je sreča, kje prebiva in kakšna je, kar je pravzaprav največ, kar lahko najdemo ali darujemo.

Študijski krožek HAIKU IN DEMENCA je deloval pod mentorstvom Flore Otoničar. Ni le prebiral pesmi avtorjev kot so Rumi, Omar Hajam, Ivo Volarič, Srečko Kosovel in Tone Pavček, ampak svoja čutenja in videnja izražal tudi v ustvarjanju unikatne keramike. Štiri mlade slikarke, Rebeka Petrovčič, Amadea Ris, Michaela Selmani in Jerneja Srebotki, ki so jih pesmi nagovorile, so Knjigo likovno opremile.