(Odlomek iz zgodbe; zbornik ŠK Zgodbarnica, 2013/2014, str. 61)

(…) V hišo stopi mladenič s čudovitimi temnimi očmi. »A, ti si klicala za popravilo. Kar z mamo se dogovori, meni se mudi!« Sedel je na kosilnico in odšel. Pomislila sem: »Kako prijeten fant!« DVD-plejer sem pustila njegovi mami in odšla. Čez nekaj dni mi je sporočil po telefonu, da je aparat popravljen. Šla sem ga iskat. Fant je bil sam doma, mama je odšla k frizerki. Skuhal mi je kavo, klepetala sva o marsičem. Med nama sem čutila vzajemno simpatičnost, privlačnost. Iskrica je preskočila. V mislih sem se čudila, zakaj tako prijeten fant živi sam z materjo. Začela sva si pisati sporočilca po telefonu. Pošiljala sva si pozdrave po drugih ljudeh. Nisva pa se dobila na zmenku, saj jaz nisem hotela kot ženska predlagati moškemu zmenka, on pa je bil preveč sramežljiv. Dve leti sta minevali na tak način. Vedel pa je, da imam v decembru rojstni dan. Miklavž 2010. Sedim v službi, ko zazvoni telefon. »Ah, jej, on kliče!« »Lahko prideš ven, imam nekaj zate!« Sramežljivo stoji z darilom v roki. »Hvala za darilce! Ob priliki greva na kavo.« Srce mi je močno razbijalo. Miklavž me je srčno razveselil. Kavic se je tisto leto spilo kar nekaj – vse do skupnega božiča 2011, ko sva v najini hiški skupaj praznovala božič. Pa naj še kdo reče da Miklavž, Božiček in dedek Mraz ne obstajajo!

Fanči Klobučar, OŠ učiteljica, ki je ŠK Zgodbarnica obiskovala nekaj let, vendar je zaradi preobilice obveznosti krožek zapustila.