Zbirka zgodb od leta 2018 do 2020
Zgodbarnica šestič
»Ko zmoremo o lastni težavni izkušnji povedati zgodbo (ko se naša desna možganska polovica, ki predeluje naša čustva in avtobiografske spomine, poveže z levo, ki ta občutja in spomine osmišlja), se začne proces okrevanja. Da povemo zgodbo, ki je smiselna, mora leva polovica možganov spraviti stvari v red s pomočjo možganov in logike. Desna polovica možganov prispeva telesna občutja, surova čustva in osebne spomine, tako da lahko uzremo celotno sliko in ubesedimo svojo izkušnjo. To je znanstvena razlaga, zakaj sta pisanja dnevnika in pogovor o težavnem dogodku tako učinkovita in nam pomagata okrevati. V bistvu raziskave kažejo, da že samo poimenovanje tega, kar čutimo, umirja aktivnost desne polovice možganov.« (Celostni razvoj otroških možganov, Daniel J. Siegel in Tina Payne Bryson, str. 40.)
Nekateri zgodbe pišemo, drugi jih beremo, tretji pripovedujemo, četrti pa jih živimo. Ker zgodba je vse in ravno zato je pri študijskem krožku Zgodbarnica možno vse. No, skoraj vse. Vsaj, kar se pisane besede tiče. Ker je vsakdo od nas zgodba zase. O delovanju našega krožka si več lahko preberete v prejšnjih uvodnih besedah, da se ne bi ponavljala. Pričujoči, spet vsebinsko zelo bogat zbornik je šesti po vrsti. Zaradi finančne stiske (nismo profitabilni drugače kot dušno) izdajamo zbornik le v elektronski obliki, delujemo pa pod okriljem Andragoškega centra Slovenije in Kosovelove knjižnice Sežana. Zgodbarničarji smo postali že družina piscev, bralcev, pripovedovalcev, družina mešancev, baštardov, saj prihajamo iz različnih koncev in krajev, različnih profilov, različnih pogledov, življenjskih smernic, starosti, poti, različne nitke nas vežejo ali razvezujejo. Kakor koli že, dobivamo se že osmo leto zapovrstjo, enkrat mesečno (če ni kakega covida-19 vmes, se ve;), v nezmanjšanem številu in z nezmanjšano voljo do življenja in do soustvarjanja zanimivih zgodb in seveda naše skupne zgodbe, ki si jo obarvamo z izletom, pohodom, kosilom, pijačo, s povabilom, s čim, kar življenje dela lepo in bogato. Spodbujati k druženju, pisanju in k pripovedovanju, najsi bo o vsakdanjih kot o težkih izkušnjah, o takšnih in drugačnih dogodivščinah, resničnih ali izmišljenih, pomaga k razumevanju lastnih čustev in dogodkov v življenju. Pisanje, pripovedovanje, beleženje, vse to ima pogosto terapevtski učinek in povezavo s procesom notranjega samospoznavanja. Pa še nekaj je: ko pišeš, pripoveduješ o svojih doživetjih, najsi bodo žalostna ali vesela, o svojih stiskah in šibkostih, takrat je ranljivost lažje sprejeti in razumeti kot del sebe. Da bi napisali eno samo zgodbo, jo je potrebno poprej podoživeti - ali v zunanjem ali v notranjem svetu. Seveda, realnost je kompleksna, to smo videli v letu 2020 s pojavom Covida-19 in vsega, kar obkroža medčloveške odnose. Če se najprej zaustavim pri piscih tokratnega zbornika Zgodbarnica. Zgodbarničarji smo postali v teh letih že sklesani (in ne skesani;)) v pisanju, zato nam zgodb ne zmanjka tudi po osmih letih druženja. Vsakršnih zgodb, žalostnih, veselih, domišljijskih, etnoloških, antropoloških, duhovitih, simpatičnih, resnih … Tisti, ki v pisanju ni toliko vešč, na urah pove zgodbo, če želi, če ne samo posluša. Proza, poezija, poljudne reči, recepti, misli, drobtinice, blogi, spisi, razmisleki, vsega je - in ni, da ni. Med zgodbarničarji je v tem obdobju (zdaj že bivši) zgodbarničar Vladimir Grželj izdal novo knjigo V objemu Miši Šoge, z etnološko vsebino kraja Hrpelje, zgodbarničarka Neta Vergan, ki je že izdala knjžico zgodb pa pripravlja novo zbirko potopisnih zgodb. Medtem smo se poslovili od zgodbarničarja Ivana Novaka, ki nam je pustil veliko zapuščino zgodb tudi v tokratni Zgodbarnici. Še posebej sem vesela »malih pišočih sodelavcev« iz OŠ DBB Hrpelje in nadvse zanimivih prispelih zgodb tistih, ki se jim naše delo zdi neprecenljivo. In seveda tistih, ki želijo postati del nas, pa jim fizično ne znese in zgodbe pošljejo. V tokratni skripti je med prispelimi zgodbami zelo zanimiva druščina, najsibo avtorjev kot prispevkov. Če naštejem le nekaj profilov, ki zgodbe prispevajo: trgovke, Slovenke/ci v zamejstvu (Hrvaška) in tujini (Avstralija), prijatelji iz drugih koncev Slovenije s tipičnim narečjem (prleško npr.) , t.i. »placarke« (nekdanje prebivalke placa v Ilirski Bistrici), facebook prijatelji in prijateljice, nekaj zgodb umrlih ljudi, s katerimi sem se pogovarjala (ko so bili še živi, se ve), upokojeni učitelji in ravnatelji, znani in manj znani pisatelji, pisci, pesniki, znanci, ki berejo naše prispevke v občinskem glasilu občine Hrpelje-Kozina, »potopisarji«, naključni navdušenci nad Zgodbarnico, nonoti, starši pa še kdo. Vsebinska raznovrstnost privlači. Veliko je zgodb, pri kateri se razjočemo in takšnih, kjer se nasmejimo; takšnih, ob katerih razmislimo in takšnih, pri katerih ni potrebno razmisleka, ker se berejo same. Medtem smo v naši skupini praznovali okrogle obletnice in ob tem zapisali in ustvarili nove zgodbe. Ena izmed zgodbarničark je pripravila predstavitev našega delovanja na power pointu, druge so organizirale izlet v Bistro in okolico, organizirali smo si silvestrovanje v eni izme domačih turističnih kmetij. V študijskem letu 2018/2019 smo se odločili obenem, da bomo zbirali stare narečne besede, ki se jih kdo še spomni, jih je slišal, od kod pobral, in dali priložnost bodočim dialektologom za morebitne bodoče raziskave. Zaključni dogodek smo v lanskem letu pripravili pri Kulturno prosvetnem društvu Bazovica na Reki, ki že več kot 7o let združuje na Reki (Hrvaška) živeče Slovence. Poleti 2019 se je nekaj zgodbarničark udeležilo pripovedovalskega simpozija Koraki v pravljični svet – delavnica pripovedovanja v organizaciji UTŽO Kras – Društvo Univerza za tretje življenjsko obdobje KRAS, javnega zavoda Komenski Kras in Bralnega društva Primorske, in bile so prisotne na 6. slovenskem festivalu kamišibaj gledališča v organizaciji društva Kamišibaj Slovenije v Štanjelu. Pohvalimo se lahko s sodelovanjem na razstavi ob 25. obletnici Študijskih krožkov, v Tivoliju, in z gostovanjem našega krožka na naslovnici ter znotraj novonastalega zbornika ob 25. letnici delovanja študijskih krožkov v Sloveniji. Med karanteno smo zaradi corona virusa naše zbornike poslali elektronsko v veliko večino slovenskih knjižnic, od nekaterih smo dobili izredno pohvalo in povabilo k sodelovanju. Zgodbe so - tako kot v poprejšnjih zbornikih lektorirane, vendar z ‚ohlapnostjo‘ (pri ‚primorski dvojini‘ npr. ; pri sklanjanju moškega imena na -e s podaljševanjem na – t (npr. Jankota in ne Janka ipd.), saj skušamo ohraniti zapise kot pričevalce nekega časa, ohraniti pristnost človeka-pisca in biti priča časovnih dogajanj. Profili pišočih so različni, najsibo poklicno kot starostno, nekaj je upokojencev, nekaj še zaposlenih, nekaj doma zaposlenih. Mladih nam ne uspe približati zgodbarničarskim idejam in stezicam zaradi preobremenjenosti in pomanjkanja njihovega časa, a manko nadomestimo z zbiranjem zgodb, ki jih pošljejo elektronsko. Nekateri pisci zgodbe napišejo ročno in jih je nato potrebno pretipkati in urediti, ampak nič ni težko, če je narejeno iz duše in srca in v dobro in lepo tega sveta. Naš nezavedni um se skrivnostno drži izkustev, o katerih moramo še razmisliti in jih obdelati, jih morda povedati ali zapisati. Med razmišljanjem o izkustvu, ugotovimo, da se naše misli in čustva skokovito spreminjajo. Najpomembnejša stvar pri Zgodbarnici je bržkone imeti dobro voljo, iskrenost, sproščenost - in sodelovati, se nam kdaj pridružiti, videti, kako zelo lahko delujemo dobro v svetu, ki se tak ne zdi. Hvala vam, moji ljubi zgodbarničarji, ker me z vsako svojo zgodbo bogatite, z vsakim vašim nasmehom osrečite in z vsakim objemom, ki ga od vas prejmem, pozlatite ;). Dragoceni ste, kakor je dragocen čas, ki ga preživljamo skupaj in kakor je dragocen zbornik, ki prinaša vpoglede v nekoliko drugačen svet. Čemur se posvetite, to dobite, pravijo. In mi imamo nov, svež zbornik, ki naj vam bogati dušo in srce in ki naj vas navdihne, da tudi sami morda zpišete besedo, dve in nam jo pošljete na magickarizma@gmail.com. Hvala vsem za vse skozi vse v vsem.
Patricija Dodič
