(Odlomek iz zgodbe; zbornik ŠK Zgodbarnica, 2014/2015, str. 83)

(…) Pri blagajni je še vedno piskalo, ampak živila so le počasi počasi pristajala v košarici. Mogoče bi mami Roži predlagala, da bi imeli kakšno kravo v bližini, da ji ne bi bilo treba vlačiti enormnih količin mleka domov. Tega dne ni bila nerodna le Metka. Štefana so zjutraj čakala običajna kmečka opravila. Zorati je bilo treba njivo, kjer bodo letos posadili krompir (mogoče prav ta prinese srečo Rožletovim). Usedel se je v traktor in pričel z vožnjo oz. z oranjem gor in dol po njivi. »Zakaj se nič ne spreminja hitrost vožnje?« se je spraševal. Noga ga je že močno bolela od pritiska na stopalko za plin, ko je ugotovil, da ima zatisnjeno ročno zavoro. Cvililo je pa tako, da so krti prenehali riti in stopili na površje gledat, kaj se dogaja. No ja, ko je človek v svojem svetu, se res marsikaj dogaja. Tudi metuljčki niso dali miru, ne tisti zunaj ne tisti trebušni, ki so imeli ves čas Metko in njen iskrivi zobni aparat pred očmi. Dan se je počasi prevešal v večer – v čas, ko se mladina zbere pred vaškim domom. Ob takih večerih pridejo na plan zgodbe, zgodbice, predvsem pa se razvijajo romantični dogodki, utrinki. Samo včasih se zunanji opazovalec sprašuje, ali sta Metka in Štefan res srečno živela do konca svojih dni. Saj ne, da ne bi slišali za srečne zgodbe Pepelke, Sneguljčice in drugih pravljičnih bitij. Kdo ve, mogoče bi pravljice izgubile pravljičnost, če bi bili ves čas na trdnih tleh in ne dopustili domišljiji proste poti. Verjetno se bomo vsi strinjali, da je najbolje, da ostane tako, kot je. Pravljice, realnost, vsaka na svoji strani, vsaka potrebna in lepa po svoje.

Dragica Markovič, univ.dipl. agronomka, zaposlena na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, športnica, literarna ustvarjalka in moderatorka večerov, Ilirska Bistrica